Ko se ti življenje ustavi!

Ko v življenju enostavno ne veš več, kako bi šel naprej. Vsakič ko narediš tisti velik korak in si misliš, da si nekaj naredil, te življenje ponovno preseneti in te pošlje tri korake nazaj. Tako sem se jaz vrtela v začaranem krogu, iz dneva v dan, iz leta v leto. Skakala iz veze v vezo in iskala ljubezen, pa čeprav nisem vedela, kaj to sploh je. Bolj je bil partner dober do mene in me imel resnično rad, manj mi je bilo zanimivo biti z njim. Takrat nisem razumela zakaj. Zakaj potrebujem dramo v odnosu? Ko s sedanjim zavedanjem gledam na pretekle dogodke, popolnoma razumem takratno reakcijo. Zakaj potrebujemo dramo? Zato, ker smo jo kot otroci živeli, jo gledali vsak dan. To nam je domače in to je tisto, kar poznamo. Kot majhna punčka sem vsak teden opazovala opitega očeta, kako se je spravljal na mamo, jo zmerjal, brcal, vlačil po stanovanju … V njunem odnosu ni bilo lepih besed, poljubov, objemov in ni bilo tiste iskrice, ki ti pove, da imaš nekoga rad. Enostavno ni bilo ljubezni. Mama je bežala v delo, le tam se je počutila svobodno. Oče je pil, ker se drugače ni znal spopasti z bolečino iz otroštva, ki je bila močno zakoreninjena v njem. Enostavno je sovražil sebe in cel svet.

Tukaj sem bila pa jaz. S prejšnjim zavedanjem bi si rekla, da sem bila žrtev nasilja v družini in zlorab. Sedaj na to gledam z drugačnim pogledom. Kot duša sem si izbrala družino, ki mi bo dala vetra, ampak le z njo bom prišla do tistega želenega cilja, po katerega sem prišla. Sama sem si izbrala takšne starše. Kako naj drugim pomagam, če sama ne grem čez sam pekel? Le tako sem lahko pristna in delujem s srcem, ker vem, kako je in ker vem, kaj je bolečina ranjenega notranjega otroka. Vem, kako se odraža v kasnejšem življenju, če ga ne ozavestiš in pozdraviš. Kot otrok sem se bala vsega, bila sem zelo pridna in zaprta vase. Že takrat sem razmišljala, kako se ljudje počutijo, če jim storiš kaj hudega in jim rečeš kako grdo besedo. Nikoli nikomur nisem želela slabo, nikomur nisem izrekla grde besede, ker sem se postavila v njihovo kožo in nisem hotela, da bi se kdo slabo počutil zaradi mene. Že od nekdaj sem ljubila živali, zatekla sem se k njim, ker sem vedela, da so čiste in nimajo slabega namena. Bile so moje največje prijateljice. Z njimi sem bila srečna in samo glede njih sem lahko jokala. Drugače sem bila popolnoma čustveno otopela. Nič me ni spravilo iz tira, razen povožen kuža, muca ali ježek na cesti, pa čeprav jih nisem poznala. Jokala sem kot dež… Nisem vedela, zakaj? Bolečina je v trenutku nastala in bila je tako močna, kot da bi z nožem rezal moje srce. Sedaj vem, zakaj. V njih sem videla sebe. Ranjeno, povoženo, zavrženo. Počutila sem se, kot da imam le njih, le njih sem bila zmožna zares ljubiti, le one me niso ranile in mi zadale bolečin. Ker ne znajo in njihov namen je le ljubezen! Čista brezpogojna ljubezen!

Tako so minevala leta in leta. Bolečina je rastla in kot otrok ne veš, kaj natanko ti je. Želiš, da je ne bi bilo in tako se zatečeš v alkohol, kasneje okušaš vse, da bi le ubežal tej neznosni bolečini, ki prihaja na plano. Želi ven! Vse narediš, le da bi ji ubežal, jo potlačil. Menjaš partnerje, da bi našel tisto, po čemer hrepeniš. Kako boš našel, če ne veš, po čem hrepeniš? Če tega ne poznaš? Nisi še nikoli okusil? Začneš se vrteti v drogah in najdeš tisti mir, ki ni resničen, a le tam ne boli. Le takrat pozabiš na čisto vse in končno se počutiš, da nekam spadaš. Imaš občutek, da si našel dom; tisti pravi dom, po katerem si hrepenel celo življenje. Nikoli ni bil moj dušni namen, da padem tako globoko, da ne bi znala ven. Z drogo sem si le blažila bolečino. Z njo sem videla, kaj je sreča, radost in veselje. Pa čeprav je bila le trenutna. Vsaj okusila sem in spoznala približek tistega, po čemer sem hrepenela…

Hrepenenje je iz dneva v dan postajalo večje. Lekcije so bile vsakič močnejše. Fante, ki so me ljubili, sem zavračala, varala in jim zadajala bolečine, ampak le ko sem bila pod vplivom alkohola. Tako kot je to počel moj oče moji mami. Takrat sem prevzela njegovo vlogo. Fantje, ki so bili nasilni do mene, me zaničevali in me niso spoštovali, sem jim bila predana. Tako, kot je to počela moja mama. Bila je z vsem srcem pri očetu, kljub nespoštovanju, varanju in udarcem. Tukaj sem prevzela vlogo mame. Kajti drugače nisem znala. To mi je bilo domače. Na koncu so bile lekcije tako močne, da je prišlo do pretepov, posilstev itd. Vesolje me je vsakič opozarjalo, da tako ne gre naprej, da je potrebno nekaj spremeniti. Vedno sem se spraševala, kaj hudiča počnem narobe, da mi življenje prinaša bedo. Popolno bedo, ki je takrat nisem mogla razumeti in vsakič je bilo huje in huje. Tema je bila ista, le lekcija je bila vsakič hujša in bolj boleča. Veliko izmed vas se bo našlo v tej zgodbi. Takšnih zgodb je zelo veliko. Razlika med mojo in med mnogimi ostalimi je le ta, da sem jaz odkrila vzorec iz otroštva, ki sem si ga za mnoga leta prisvojila in živela z njim. Ko sem ga odkrila, sem ga ozavestila in obrnila njegovo energijo. Lahko bi rekla, da še vedno obračam ta trdovratni vzorec, ki je bil del mene skoraj 30 let. Rodila sem hčerko in takrat sem začela živeti in analizirati svoje življenje. Dokler sebe nisem imela dovolj rada, nisem imela niti moči, da bi dojela vse, kar se dogaja okoli mene. Ko pa sem rodila to malo bitje, sem si prisegla, da ona ne bo tista, ki bo zavržena, prizadeta in ranjena. Rodila sem malo mene. Vse je bilo tako, kot je moralo biti in hvaležna sem za vse dano. Kajti le tako sem lahko tukaj, kot sem!

Želim si, da vsak izmed vas pogleda svoje življenje in življenje svojih staršev in ugotovi, kaj ste kot otrok črpali iz njega. Je bila to ljubezen, veselje, žalost, bolečina, trpljenje …? Vse to avtomatsko prinesete v svoja razmerja, družino … Ni vam potrebno živeti tako, kot so vaši starši. Ozavestite svoje vzorce in jih spremenite. Zamenjajte njihovo energijo. To naredite tako, da najprej ozavestite vzorec. Ko boste naslednjič avtomatsko odreagirali, podobno kot vaši starši, se ustavite in vprašajte, ali je to moje ali pripada njim. Večkrat se opazujte pri reakcijah in zelo veliko boste naredili takrat, ko boste tako daleč, da se boste ugriznili v jezik in ne boste odreagirali tako, kot bi ponavadi. Zamenjava takšnih trdovratnih zadev ni lahka. To ste gledali in kasneje tudi delali leta in leta, zato je močno zakoreninjeno v vas. Zato vztrajajte! Vedite, da ste vi čisto svoja zgodba in ne zgodba vaših staršev!